»Pesem norosti, pesem pozabe, ki se izgublja tam nekje v pozlati pozabe.«

»Sovraštvo je zamrznjen kos mesa, samo postaviš ga na mizo in počakaš, da se odtali.«

»V tuji sobi sedim na robu postelje ugaslega ognjišča, ob tuji ženski, ki govori in govori o ognju, strmim v leno zeleno reko, ne vem, kdaj smo ubili otroka v sebi, potohodcev ni več, za vse plačaš, te mrtve ptice, hijene in kače, to trganje, ta kepa pepela, žalost v njenem pogledu, nemoč in golo telo, ki leži v hladu pozabljenih ljubljenj, samo koraki po stopnišču pozabe in odmev zvona.«

»A je pomembno biti le sLOVEnski pisatelj?«

»Zgodovina je pripoved, v večini napačna, / o dogodkih, večinoma nepomembnih, / ki jih ustvarjajo vladarji, / večinoma faloti, / in vojaki, večinoma bedaki!«

»Je Franjo Frančič v delu Evtanazija v imenu neozdravljivo bolnih in povsem obupanih oseb iskal opravičilo za odločitev za smrt?«

»Strah nikoli ne počiva, nebo je razdeljeno na kvadrate, vsi smo ujetniki svobode.«

»Piši, ti samo piši, kaj vse si pokradel na begu, kje vse si vlamljal, vse napiši!«

»Obup nas je pripeljal sem.«